🏔️  2. del: Colorado med gorami, dinozavri in zgodbami preteklosti

🦖  Ali se moramo bati tiranozavra?

Ko potuješ po Ameriki, hitro ugotoviš, da tam skoraj vse izgleda večje: ceste, avtomobili, porcije hrane ... in seveda dinozavri.

Pisatelj in nekdanji inženir za robotiko pri NASA Randall Munroe je v uspešnici What If? rad odgovarjal na navidez popolnoma nesmiselna znanstvena vprašanja. Med drugim se je vprašal, koliko hrane bi moral vsak dan pojesti tiranozaver reks.

Izračun ni preprost, vendar je ocenil, da bi moral tiranozaver reks - če bi imel presnovo, približno primerljivo z velikim današnjim sesalcem podobne mase - vsak dan zaužiti ogromno energije: približno toliko, kot je okoli 80 hamburgerjev. Za potrebe snemanja filma Jurski park so ustvarjalci to ponazorili prav s takšno količino hrane. Brez skrbi: pri snemanju niso trpeli nobeni dinozavri.

Če boste kdaj obiskali katerega od filmskih studiev v Ameriki, lahko za šalo vprašate vodiča: »Ali je tiranozaver reks danes že jedel?«

🔎  Kaj pa gluten?

Predstavljajmo si, da bi tiranozaver reks res pojedel vseh 80 hamburgerjev. Bi bilo njegovo meso potem polno glutena? Ne. Gluten je beljakovina rastlinskega izvora, ki se med prebavo razgradi; ne kopiči se v mišicah živali. Če bi torej iz tiranozavra pripravili golaž, juho ali salamo - česar raje ne poskušajmo - njegovo meso zaradi hamburgerjev ne bi vsebovalo glutena.

Še en dokaz, da nam lahko nekaj osnovnega znanja prihrani marsikatero skrb.

In še zabavna znanstvena uganka: pred leti so nekateri znanstveniki predstavili hipotezo, da morda za izumrtje dinozavrov ni bil kriv samo padec asteroida. Veliki rastlinojedi dinozavri so zaradi prebave proizvajali velike količine metana, toplogrednega plina. Ali to pomeni, da so bili za izumrtje dinozavrov krivi vegetarijanci? Seveda ne. To je humorna uganka, ki nas spomni, da je pri razlagi znanosti dobro ločiti med hipotezo, humorjem in dokazanimi dejstvi.

🐻  Največja zver v naravi je pogosto naš strah

Ko prideš v tujo deželo, ne raziskuješ le mest, muzejev in restavracij. Prava Amerika se skriva v narodnih parkih, gorah, gozdovih in ob kristalno čistih jezerih.

Pred odhodom sva poslušala marsikatero zgodbo: »Pazita na medvede!« »Tam so gorski levi!« »Klopotače so povsod!« Skoraj bi človek pomislil, da v Colorado prideš kot turist, domov pa se vrneš kot kosilo za kakšno zver.

Resnica je precej drugačna. V nekaj tednih sva srečala črne medvede, lose, klopotačo, prikupne čipmanke, pike, svizce in številne druge živali. Vsako srečanje je bilo posebno. In vsaka žival se je umaknila prej kot midva.

🌲  Živali niso naši sovražniki

Divje živali človeka praviloma ne želijo srečati. Največkrat se umaknejo, še preden jih opazimo. Zato velja nekaj preprostih pravil:

• Ostanimo na označenih poteh.

• Živali opazujmo od daleč.

• Ne približujmo se mladičem.

• Psa imejmo vedno na povodcu.

• Živali nikoli ne hranimo.

To ni le zaradi naše varnosti, ampak tudi zaradi njihove prihodnosti.

V Beli krajini je starejša gospa večkrat hranila mladega medveda s krofi in drugo človeško hrano. Medved je izgubil naravni strah pred ljudmi in začel prihajati vedno bliže hišam. Ker je postal nevaren, so ga morali odstreliti. Žal ni bil kriv medved, ampak ljudje.

Če srečate klopotačo, je najboljši nasvet presenetljivo preprost: ustavite se, pustite ji prostor in se počasi umaknite. Klopotača skoraj nikoli ne napade človeka brez razloga. Z ropotanjem repa nas predvsem opozori: »Opazil sem te. Prosim, pojdi po svoji poti, jaz bom šel po svoji.« Enako velja za večino divjih živali - ne želijo si spopada, želijo si miru.

Ko sva se vračala z ene od planinskih poti v Skalnem gorovju, sva ugotovila, da v naravi skoraj nikoli nisva razmišljala o tem, česa naju je strah. Razmišljala sva o tem, kako neverjetno lep je svet okoli naju. Ko naravo spoštujemo, nam običajno vrne najlepša doživetja.

🥾  Pot je pomembnejša od cilja

V Coloradu hitro ugotoviš, da se prava zgodba skriva v gorah, gozdovih in planinskih poteh. Najlepše pri vsem pa je spoštovanje: pohodniki, gorski kolesarji in ljubitelji narave si poti delijo brez težav. Če želijo organizirati hitrejše spuste s kolesi, del poti začasno zaprejo ali uredijo ločene trase. Preprosto pravilo: narava je za vse.

Tudi za nas pohodnike veljajo zlata pravila: ostanimo na označenih poteh, pse imejmo na povodcu, živali opazujmo od daleč in naravo zapustimo takšno, kot smo jo našli. To ni omejevanje, ampak spoštovanje.

⛏️  Ko zlata mrzlica ni prinesla zlatega življenja

Veliko poti, po katerih hodiva, vodi mimo ostankov rudnikov zlata, srebra in drugih rudnin. Danes so to mirni kraji z neverjetnimi razgledi. Pred dobrimi 150 leti pa je bilo tukaj vse drugače.

Rudarji so delali na nadmorskih višinah med približno 2.500 in 4.000 metri, pogosto v izjemno težkih zimskih razmerah. Zaradi mraza so jim čevlji včasih dobesedno primrznili na noge; preden so jih lahko sezuli, so jih morali ogreti z vodo. Delo je bilo nevarno, naporno in življenje kratko. Danes si ob teh poteh težko predstavljava, kako trdo je bilo življenje ljudi, ki so tukaj iskali svoje sanje.

🪶  Pred zlatokopi so bili tu drugi

Še dolgo pred prihodom evropskih priseljencev so na tem območju živela plemena Ute, ki so odlično poznala gore, letne čase in življenje v naravi. Odnosi med staroselci in priseljenci so bili včasih prijateljski, pogosto pa tudi napeti. Želja po zlatu, zemlji in bogastvu je povzročila številne spore ter izrinjanje staroselskih skupnosti.

To je del zgodovine, ki nas opominja, da ima vsaka pokrajina svojo zgodbo - in da je spoštovanje ljudi in narave vedno pomembnejše od pohlepa.

💀  Ko okostnjaki sploh niso strašljivi

Med sprehodom po trgovinah v Coloradu sva opazila nekaj nenavadnega: povsod okostnjake. Velike, majhne, pisane, nasmejane ... Sprva sva pomislila, da Američani že pripravljajo noč čarovnic. Potem pa sva ugotovila, da ima veliko teh podob korenine v mehiški tradiciji Día de los Muertos - dnevu mrtvih, ki je v krajih z veliko latino skupnostjo zelo priljubljen.

Za razliko od naših predstav ta praznik ni namenjen strašenju. Je praznik spomina, družine in življenja. Spomnila sva se tudi čudovite Pixarjeve risanke Coco, ki na topel in ganljiv način predstavi njegov pomen.

Včasih se najbolj bojimo stvari, ki jih najmanj poznamo. Ko jih bolje spoznamo, pa ugotovimo, da se za okostnjakom lahko skriva zelo lepa zgodba.

TRETJI DEL Prihaja Kmalu…