V skladu z Uredbo (EU) št. 828/2014 se lahko živilo označi kot »brez glutena«, če vsebuje manj kot 20 mg glutena na kilogram (20 ppm). Ta mejna vrednost temelji na znanstvenih dokazih in velja za varno za osebe s celiakijo.

Pomembno je razumeti:

• uporaba izraza »brez glutena« je prostovoljna, ne obvezna,

• izdelek ni dolžan imeti oznake brez glutena, da bi bil varen za celiakaše,

• obvezno pa je jasno označevanje alergenov v skladu z Uredbo (EU) št. 1169/2011.

Če so kot sestavina prisotna žita, ki vsebujejo gluten (pšenica, ječmen, rž, oves), morajo biti jasno navedena in poudarjena. Če obstaja realno tveganje navzkrižne kontaminacije, mora proizvajalec tveganje oceniti in po potrebi potrošnika obvestiti, na primer z navedbo »lahko vsebuje sledi«.

Označeno brez glutena vs. certificirano brez glutena

Tu pogosto prihaja do največjih nesporazumov.

Označeno brez glutena

Izdelek z oznako »brez glutena«:

• izpolnjuje zakonsko zahtevo (manj kot 20 ppm glutena),

• temelji na notranjih kontrolah, dokumentaciji in sistemih zagotavljanja varnosti živil,

• ne pomeni nujno, da je bil neodvisno testiran ali certificiran s strani društva celiakov.

Proizvajalec je pravno odgovoren za resničnost navedbe in mora ob zahtevi pristojnih organov to tudi dokazati.

Certificirano brez glutena

Certifikacija je ločena in prostovoljna.

V večini evropskih držav:

• ima glavno društvo celiakov licenco za certificiranje izdelkov (v Sloveniji je to Slovensko društvo za celiakijo),

• postopek vključuje preglede proizvodnih obratov, nadzor surovin in dobaviteljev, preverjanje HACCP sistemov ter stalni nadzor,

• pogosto vključuje tudi redno testiranje končnih izdelkov.

Postopek je dolgotrajen in finančno zahteven, zlasti za manjše proizvajalce. Certificirani izdelki običajno nosijo poseben znak (prečrtan žitni klas) in so vključeni v nacionalne registre.

Certifikat pomeni dodatno raven zagotovila, ni pa zakonska zahteva.

Zakaj nekateri proizvajalci izdelka ne označijo kot brez glutena, čeprav je?

Razlogov je več in so povsem legitimni.

Psihološki in trženjski razlogi

Del potrošnikov izraz »brez glutena« povezuje z višjo ceno, slabšim okusom ali posebnimi dietnimi izdelki. Pri naravno brezglutenskih živilih (npr. jogurti, čokolada, čips, stročnice) se proizvajalci včasih zavestno odločijo, da oznake ne uporabijo.

Stroški in administrativno breme

Uporaba navedbe brez glutena, še posebej certifikacija, pomeni dodatne kontrole, dokumentacijo, pristojbine certifikacijskim organom in stalne stroške skladnosti. Za manjša podjetja je to pogosto prevelik finančni zalogaj.

Usklajevanje za več trgov

Veliko izdelkov se prodaja v več državah EU. V nekaterih državah, zlasti v Italiji, je označevanje brez glutena zelo razširjeno zaradi nacionalnih registrov. Drugod proizvajalci sledijo zgolj splošni zakonodaji EU. Izdelek je isti, strategija označevanja pa se razlikuje.

Pravna jasnost

Zakonodaja EU ne zahteva, da je živilo označeno kot brez glutena, če glutena ne vsebuje. Nekateri proizvajalci se zato odločijo, da se omejijo izključno na obvezne navedbe.

Italija: poseben primer, ne evropski standard

Italija se pogosto navaja kot primer države, kjer je »vse brez glutena«. Razlog je nacionalni register, ki ga vodi Italijansko društvo celiakov (AIC).

Za vključitev v register morajo proizvajalci opraviti dodatne postopke in izdelek označiti kot »senza glutine«. Ta sistem je specifičen za Italijo in obstaja poleg zakonodaje EU.

Zato je lahko popolnoma enak izdelek:

• v Italiji označen kot brez glutena,

• v Sloveniji ali drugje v EU pa ne, a je ob pravilnem branju deklaracije enako varen.